ZORKO SIMČIČ - LITERARNI VEČER
Prizorie: KMŠ ODER (KMŠ ODER)
as: 06.07.2006 ob 18.00
Nastopa:
Zorko Simčič
Zorko Simčič (psevdonimi Albin Belko, Alko Belin, Bric, Mirko Ščipalec, Bine Šulinov, Simon Preprost ...) je pripovednik, dramatik, pisec literature za otroke in publicist. Rodil se je 19.11. 1921 v Mariboru. Že kot dijak je uspešno sodeloval v različnih mladinskih listih (Naša zvezda, Mentor, Slovenski dom ...). Leta 1943 je napisal roman Prebujenje in komaj 22-leten dobil zanj Finžgarjevo nagrado mesta Ljubljane. V romanu opisuje leto dni življenja treh ljubljanskih dijakov. Delo je po mnenju takratnih kritikov kazalo neverjetno zrelost: »Živ, bister, zelo samostojen pisatelj, ki bo zagotovo napisal še kaj zrelejšega, ko bo neposredno prizadetost zamenjal s pisateljsko razdaljo.«
Kot večina mladih sodelavcev Doma in sveta, ki ga je urejal Tine Debeljak, je Simčič kršil medvojni kulturni molk. Sodeloval je v časopisu Slovenski dom, pisal za Slovenčev Koledar, Obisk, bil je tajnik Zimske pomoči, ki jo je vodil po vojni ustreljeni pisatelj Narte Velikonja (bil je invalid in ni hotel emigrirati), sourejal je Zbornik Zimske pomoči leta 1944, v katerem je sodelovalo sto osem književnikov, umetnikov in znanstvenikov. Istega leta je napisal tekst (libreto) za junaško opereto Krst pri Savici.
Leta 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, od tam pa šel v Trst, kjer je delal pri slovenskem radiu. V tem času so mu Angleži iz Vetrinja vrnili brata, ki je izgubil življenje v Kočevskem Rogu. V Sloveniji je bilo v tistem času celotno Simčičevo delo postavljeno na Seznam prepovedanih knjig. Njemu samemu pa je bilo odvzeto jugoslovansko državljanstvo, ker je kršil kulturni molk.
Leta 1948 se je odselil v Argentino, skupaj z več kot 6000 slovenskimi političnimi in emigranti in intelektualci. Od leta 1954, ko je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija, je Simčič pri njej sodeloval kot vodilni zdomski organizator. Sourejal je njeno literarno revijo Meddobje od njene ustanovitve istega leta, leta 1955 je soustanovil Slovensko tiskovno društvo – tiskarno, ki je tiskala publikacije SKA. Leta 1955 je napisal roman Človek na obeh straneh stene, ki velja za najpomembnejše pripovedno delo slovenske izseljenske književnosti in za katerega je leta1993 Simčič prejel nagrado Prešernovega sklada.
»Tistim, ki so se morali umakniti v izgnanstvo, je dodana še ena bolečina: bojijo se za svoje že v tujini rojene otroke ... Otroci čutijo tujino vedno bliže, druga drugi dajeta rast. Tujina, tudi če ni mačeha, ima svojo moč, da sčasoma tisto, kar je bilo njim sveto in jim bo sveto do smrti, otrokom že ne bi bilo tako sveto ... Ni večjega blagora na svetu kakor živeti in umreti ob ognjišču, ki so ga skozi stoletja netili očetje in dedje ...«
Leta 1994 pa se je z družino preselil v Ljubljano, kjer živi še danes. Leta 1994 je bil prvič omenjen v Leksikonu Cankarejve založbe.
Čeprav je Simčič domovino zapustil že kot uveljavljen književnik in neprekinjeno ustvarja že petdeset let, v Sloveniji širšemu krogu bralcev ni znan.
Pogovor vodi Maja Brodschneider Kotnik.
SIMČIČEVA POETIKA
V nasprotju z literarnimi vrstniki je bil Simčič izrazito proti literarnemu domačijstvu, vaškemu, kmečkemu tradicionalizmu. Njegovo pisateljsko zanimanje je veljalo meščanstvu.
»Njegova pisateljska fiziognomija je bila še posebej ostro zarisana, ko so ga razmere vrgle v emigracijo. Zanima ga predvsem psihološka analiza dogodka, sodobna problematika vzdušja. Duhovito rezoniranje ga približuje anglosaški miselnosti, njegovo delo je zato najbliže napol kozerski leposlovni književnosti.«
(Tine Debeljak, Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji, 1955)
V razpravi Nekaj misli ob sodobni književnosti, objavljeni v Meddobju 1954, je mogoče izluščiti, da je v središču Simčičeve književnosti človek:
»Pisatelj, ki ga vznemirja današnji svet, nosi v sebi osebni konflikt, ki je odsev konfliktnega sveta. Umetnik se mora prepojiti z življenjem, ne zavestno, ampak s tem, da mora dati temu svojo osebno noto. Če do tega ne pride, se ne sme govoriti o književnosti kot umetnosti, ampak kot o gojenju jezika. Zato mora biti danes umetnik tudi mislec. Kolikor to doma in po svetu nismo ali ne smemo biti, toliko je vse, kar napišemo, majhno, in je nepravično metati lastno nemoč ali krivdo na hrbet majhnosti naroda. To je izgovor, napačna tolažba.«
Prav zato pisatelj o slovenski literaturi prve polovice petdesetih let ni imel najboljšega mnenja: očital ji je pomanjkanje sodobne problematike, ki je posledica strahu pred javnostjo in oblastjo (ostaja v preteklosti), nepristnost in preveliko poudarjanje jezika in sloga.
Prireditev vam poklanja:
|
|
|
